Balirka je sodelovanje z naravo in tehnologijo hkrati.
Balirka je bila zame dolgo časa samo ena od tistih velikih kmetijskih naprav, ki jih opaziš z avtomobila, ko se pelješ mimo travnikov poleti. Vse dokler nisem enega poletja pomagal prijatelju na njegovi kmetiji. Bil je vroč dan sredi julija, ko mi je rekel: Danes bomo balirali. Pripravi se, ker bo dolg dan.
Sprva sem mislil, da bom samo zlagal bale na prikolico, a že po nekaj minutah sem sedel zraven njega na traktorju, balirka pa je začela svoje delo. Bil sem popolnoma očaran. Seno, ki je bilo še malo prej razmetano po polju, je stroj v nekaj sekundah povlekel vase, ga stisnil v popolno obliko in izpljunil zadaj v urejeni balirani roli. Gledati ta proces je bilo kot gledati nekakšno mehanično čarovnijo.
Vendar ni šlo brez izzivov. Sredi dela je balirka nenadoma obstala. Izkazalo se je, da se je zataknila folija, ki ovija bale. Prijatelj je brez panike odprl pokrov, pokazal, kako se zadeva očisti, in me naučil, kako preveriti, da vse spet teče gladko. Prvič sem videl, koliko znanja je v ozadju – ni dovolj le sedeti na traktorju, moraš razumeti stroj, znati poslušati njegove zvoke in takoj opaziti, če gre kaj narobe.
Tisti dan sem prvič resnično cenil kmetijsko delo. Balirka mi je ostala v spominu kot simbol učinkovitosti, vztrajnosti in povezanosti človeka s strojem. Ni šlo zgolj za izdelavo bal, šlo je za sodelovanje z naravo in tehnologijo hkrati. Zvečer, ko smo se peljali domov, sem pogledal čez ramena na polje, polno urejenih bal, in občutil ponos, ki ga prej nisem poznal.
Ko danes pomislim na tisti dan, se ne spomnim samo vročine ali utrujenosti, temveč predvsem občutka dosežka. Naučil sem se nekaj novega, delal z rokami in razumel, kaj pomeni fizično delo na terenu. Balirka ni več le stroj v ozadju, postala je simbol tistega poletja, ko sem presegel samega sebe. In iskreno, komaj čakam, da se naslednje leto spet vrnem in pomagam.…